Ljubljana, ležeča v bližini sotočja reke Ljubljanice in Save, je mesto s srednjeveškim srcem in hkrati mesto baroka in secesije. Legenda pravi, da je Ljubljano ustanovil grški mitološki junak Jazon, ki je iz Grčije priplul preko Črnega morja, Donave in Save do Ljubljanice, kjer je v velikem jezeru pri izviru Ljubljanice živela pošast. To pošast, ki naj bi bil zmaj (še dandanašnji simbol Ljubljane), je Jazon premagal in ubil. Prvi prebivalci območja so bili pred približno 4000 leti mostiščarji, ki so živeli v na kolih postavljenih lesenih barakah, v 1. st. pa so to področje zavojevali Rimljani in ustanovili naselbino Emono, prvo ime današnje Ljubljane in hkrati zadnjo regijo rimskega imperija. Starorimsko mesto je leta 425 popolnoma uničil Atila s svojimi Huni. V 13. st. je Ljubljana postala srednjeveško mesto z mestnimi pravicami in obenem glavno mesto dežele Kranjske. Ko so jo prevzeli Habsburžani, so jo poimenovali Laibach. Toda nesreča nikoli ne počiva; leta 1511 hud potres prizadene celotno območje. Hudo uničeno mesto so na novo obzidali in obnovili v renesančnem slogu. V 16. st. se pod vplivom protestantizma razcveti slovenska kultura, saj dobimo prve knjige v slovenskem jeziku, prvo srednjo šolo, javno knjižnico in tiskarno. Za časa Napoleona je bila Ljubljana prestolnica Ilirskih provinc. Hiter razvoj mesta se začne v 19. st. z dokončano železniško povezavo Trst–Ljubljana–Dunaj, ki ga za nekaj časa zaustavi katastrofalni potres leta 1895. Sledi gradnja in obnova v secesijskem slogu. V času med obema vojnama je mestu močan pečat vtisnil najslovitejši slovenski arhitekt Jože Plečnik (Tromostovje, NUK, Križanke, Ljubljanska tržnica, Šuštarski most ...). Nad Ljubljano pa še dandanes kot nad spečo kraljično bedi stari grad.
Vse to in še mnogo več nam je med vodenim ogledom po središču mesta natrosil vodič in odličen poznavalec Martin Šušteršič, zunanji sodelavec potovalne agencije Ars longa. Dežne kaplje so nas izpred Prešernovega spomenika pregnale pod Plečnikove arkade na mestni tržnici, kjer smo počakali na zamudnike Tabora paraplegikov in tetraplegikov iz Semiča. Vmes smo opazovali, če bo kateri od zmajev pomigal z repom, vendar nismo imeli sreče. Očitno ni mimoidočih devic; če že telesno ne grešijo, pa vsaj v mislih, predvidevajo tisti, ki verjamejo v pravljice. Zaradi dežja so se naše vrste pošteno razredčile: nekateri so se odločili ob kavi počakati, da 'vreme bode se zjasnilo' ali na kombi; odvisno od tega, kaj bo prej. Preostali smo se mimo Stolnice in Kongresnega trga odpravili proti Trnovskemu pristanu, kjer so nas z ladjo že čakali 'Rečni pirati'. Med vkrcavanjem je marsikdo med nami sam zase znova ugotovil, kako ga pogled na tok reke pomirja. Pridružilo se nam je tudi nekaj članov in spremljevalcev, ki so se ustrašili bodisi dežja bodisi 'predavanja', in se zaradi tega prikrajšali za poučno in zabavno potepanje po mestnem jedru v Martinovi družbi. Po uspešnem vkrcanju je naša družbica štela vsega skupaj 29 članov in spremljevalcev. Druženje na potujoči ladji se je ob okusni hrani in dobrem vinčku prehitro končalo. Zahvala vsem trem 'piratom' za prijazno gostoljubje in odlično postrežbo. Malo so se sicer izneverili svojemu zloveščemu slovesu, saj na ladji niso premogli niti šilca ruma, no, pa tudi nobene ladje nismo napadli. Tako se domov sicer nismo raztepli z naropanimi zlatniki v žepih, vsak pa je s seboj odnesel zvrhano malho prijetnih vtisov. Kajti pogled na mesto iz žabje perspektive je bila najbrž kljub ponavljajočim letnim prigodam, ki jih pripravi društvo, za vsakogar med nami vnovič čarobna izkušnja in nam je Ljubljano, tudi če jo dobro poznamo, predstavila v novi luči. Razgledi na Zmajski most, tržnico, Tromostovje, Frančiškansko cerkev, Hribarjevo nabrežje, Cankarjevo nabrežje, Šuštarski ali Čevljarski most, Gallusovo nabrežje, Šentjakobski most, Špico, Rakovo jelšo ... so 'od spodaj' videti drugače, posebno, očarljivo. In ko je ob vračanju v daljavi pred nami začel vstajati Ljubljanski grad, se je ob nas prav nalahno podrsal duh preteklosti ... Za konec, vendar ne nazadnje, hvala naši zlati Mojci, ki je poskrbela za vse organizacijske podrobnosti. In seveda zahvala LPP, ki je nam in spremljevalcem omogočil brezplačno vožnjo z avtobusi. (Janja Jurančič - Rak - foto: Brane Pavšek)
»…le urno, le urno obrni peté,
le urno, le urno, ker pozno je že!
To reče, hitreje sta se zasukála,
in dalje in dalje od pôda spustila,
na bregu Ljubljance se trikrat zavila,
plesáje v valove šumeče planila...."
(France Prešeren, Povodni mož)
