O KULTURI

VSI ENAKI – VSI ENAKOVREDNI

KULTURA – širok pojem, kjer notranja izražanja ustvarja širok krog umetnikov. Na tem področju ni omejitev gibalnih oviranosti. Tudi najtežje naši telesno ovirani člani, ki svoja dela ustvarjajo tako, da čopič držijo z usti, se lahko povsem enakovredno kosajo z neinvalidnimi umetniki. Res je, da usta ne morejo zamenjati rok, toda z veliko vaje, volje in truda premostijo tudi to težavo. In likovni kritiki se pri ocenjevanju likovnih umetnin gibalno oviranih slikarjev ne ozirajo kako in na kakšen način je delo nastalo. Pomembna je le kvaliteta dela in njena umetniška vrednota. No, z veseljem lahko zatrdimo, da strokovnjaki ta način ocenjevanja del naših slikarjev, ki svoja dela ustvarjajo z usti, tudi dosledno izvajajo.V nasprotnem primeru bi njihova dela razvrednotili, saj bi jih gledali le z očmi usmiljenja.

Enako lahko rečemo tudi za pesnike in literate. Tudi pri njih telesna prizadetost ni ovira, da ne bi svojih umetniških vrednot in notranjega bogastva, prelili na papir. V na šem društvu imamo po izgubi pesnice in pisatelja le še eno ustvarjalno pesnico, vsi trije pa so že izdali več svojih pesniških in literarnih del.
Zelo zanimiva pa je ugotovitev, da se lahko prav iz novih situacij, iz novega, povsem na glavo obrnjenega življenja lahko razvijejo sposobnosti iz katerih najpristneje zaživi človekova neposredna ustvarjalnost. Kam bi sicer z življenjsko energijo, ki je v vseh nas. Če nam bi narava vzela še ta dar, ki ga imamo, bi sklonili glavo in uveneli kot cvetlica brez vode. Žar življenjske sreče bi ugasnil v naših očeh, saj vsak od naših kulturnih umetnikov v svoja dela vnaša delček svojega srca, del sebe.
Kultura je v vseh svojih oblikah kot življenje. Najprej skoraj boleče približevanje, tiho odkrivanje novega, nenadno prežemanje drug drugega, medsebojni glas in odmev, krik in tolažba, skupna nemoč, ter nezadržen vzpon v prostor, svobodno gibanje in izginjanje v njem.

 PROŠNJA