V tridnevnem pobegu iz mestnega vrveža v začetku junija se nam je ob prihodu na obronke Gorjancev v trenutku ustavil čas. Že med potjo se zlahka nalezeš dobre energije pomladno svežega kraškega sveta, Semič pa kar nekako čarobno vpliva na telo in dušo. V prelepem in gostoljubnem belokranjskem kotičku naše dežele je vsak dan nedelja. Hrup, ki smo ga navajeni iz vsakdanjika utihne, utrip življenja je umirjen, ljudje pa ne hitijo in ne skoparijo z gostoljubjem in prijaznostjo.
Svoje tri »nedeljske« dni smo preživeli kar na dvorišču in v zeleni okolici doma paraplegikov, kjer smo uspešno kljubovali tako pomladanskim nalivom, grmenju in strelam, kot tudi vročemu soncu. Dnevi so tako minevali čisto prehitro ob neskončni zalogi tem za klepete, ob izmenjavi izkušenj, nabiranju rožic, igranju šaha in slastnih pojedinah. Udobno zasidrani v okolici doma nismo podlegli niti padcu večernih temperatur. Kljubovali smo mu ob presketanju mojstrsko zakurjenega ognja…, dokler je le šlo! Iz prelepega okolja in dobre družbe nas je utrgala šele utrujenost, ko je bil čas, da se zakopljemo v postelje.
Novinca v Semiču sva uspešno prestala zabavni krst in se seveda tudi primerno ne-izkazala pri posebnem preizkusu logičnega razmišljanja. So se pa neprimerno bolje izkazali asistenke in asistent ljubljanskega društva, ki so mirno prenašali naše muhe in v vsakem trenutku dobro razpoloženi upoštevale naše želje!
Človek se z lahkoto in v trenutku navadi na semiško pravljico in tudi mi smo brez težav zaprli za seboj vrata v mestno protiutež.
