Društvo paraplegikov ljubljanske pokrajine je bilo ustanovljeno 5. decembra 1978, skozi štiri desetletja pa ga je vodilo pet predsednikov. Na ustanovnem zboru je bil za prvega predsednika izvoljen Dušan Ambrož, za njim je društvo kar 19 let krmaril zdaj že pokojni Ivan Pibernik, nato je krmilo prevzel sedanji predsednik Zveze Dane Kastelic, za njim prva ženska predsednica Mirjam Kanalec, nato pa Gregor Gračner. Zdaj društvo ponovno vodi Mirjam Kanalec, podpredsednica je Mojca Burger. In prav vsak izmed njih je društvo po svoje zaznamoval in pustil svoj pečat. Ustanovni člani društva so bili: Pavla Sitar, Janez Češnovar, Ivan Kenik in žal, že pokojni: Minka Lukanc, Alojz Cvar, Stane Homar, Slavko Kavšek in Tone Ilc.
Na slovesnem dogodku, prepletenem z glasbo, poezijo, dobrodelno noto in poklonom ljudem, ki so v preteklih desetletjih pomembno prispevali k razvoju društva, je podobo in poslanstva društva predstavila predsednica Mirjam Kanalec in pripomnila, da bistvo društva vidi v neštetih življenjskih zgodbah članov, v posameznikovem sprejemanju sebe in svoje invalidnosti. Nekateri vidijo vlogo društva v bolj oprijemljivih stvareh – kako domače okolje urediti arhitekturno dostopno, kako najti nove rešitve za zaposlitev, v izobraževanju, v skrbi za zdravje, v nudenju osebne asistence, nudenju prilagojenih prevozov … Večini društvo zagotovo nudi varno okolje za sproščeno izmenjavo izkušenj, vprašanj in občutkov. Drugi ne potrebujejo pomoči društva, saj zmorejo sami razčistiti z življenjskimi preizkušnjami, nadaljujejo svoje življenje, včasih še bolj kakovostno kot pred nastankom invalidnosti. Nekateri pa v društvu ne najdejo potrebnih odgovorov. Naj bodo ti posamezniki vodilo pri iskanju novih programov, naj bodo izziv, ki bo v ospredje postavil skrb za človeka, za njegova še tako majhna, a pomembna vprašanja in strahove.
Z nagovorom pa se ji je pridružil tudi naš član in predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Dane Kastelic. Med drugim je povedal, da je bilo pred štiridesetimi leti (gledano z vidika današnje zakonodaje) dokaj nenavadno, da je takratno enovito Društvo paraplegikov Slovenije po desetih letih svojega organiziranega delovanja pričelo spodbujati in soustanavljati lokalna društva. Pa vendar so ta smela dejanja imela svoj smisel, saj so se društva iz centrale v Ljubljani s svojimi posebnimi socialnimi programi bolj neposredno približala članom po Sloveniji. Med seboj pa so društva ostala preko Zveze tesno povezana k skupnim ciljem za izboljšanje kvalitete življenja. In le tak skupni in kolektivni duh je tudi danes predpogoj, da v teh časih neusmiljene neoliberalizacije s skupnimi močmi dosežemo, da se invalidom in posledično tudi paraplegikom in tetraplegikom ne odvzame identiteta v slovenskem prostoru. Pripomnil je še, da je zaskrbljujoč podatek, ker se zmanjšuje obseg financiranja posebnih socialnih programov invalidskih organizacij, s katerimi se uresničujejo človekove pravice invalidov.
»Spoštovane članice in člani Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine! Naše društvo je bilo skozi štiridesetletno zgodovino eno izmed najbolj povezovalnih društev v sestavi Zveze. Pa ne zato, ker je največje društvo po številu članov in teritorialnem obsegu, ampak predvsem zato, ker je za doseganje višjih ciljev znalo preseči lokalni okvir in parcialne interese posameznih skupin. S tem kolektivnim duhom je lahko tudi Zveza suvereno uresničevala svoje poslanstvo,« je še dodal in nam čestital ob visokem jubileju.
Ob rojstnem dnevu, sploh pa ob tako lepem okroglem jubileju, je priložnost, da odpihnemo prah z nekaterih spominov, ki so naši gradniki, in se slavljencu na tak način poklonimo. S projekcijo izvirnih fotografij – nemih vendar zgovornih pričevalk bogate zgodovine, smo se zazrli v preteklost. Vse od ustanovitve organizacije slovenskih paraplegikov in tetraplegikov skozi čas burnih političnih in gospodarskih dogajanj, pa do danes. Vrnili smo se daleč nazaj v zgodovino, ko je bila 16. aprila 1969 ustanovljena Sekcije paraplegikov in tetraplegikov, nato v ustanovitev Društva paraplegikov 20. septembra 1973 in zadnjo reorganizacijo z ustanovitvijo lokalnih društev v Zvezo paraplegikov Slovenije 21. novembra 1979.
V nadaljevanju poti smo predstavil naše prostore za delo. Najprej smo se stiskali pri Zvezi v Plavi laguni, nato pa vrsto let v majhni sobici v novih prostorih Zveze na Štihovi 14. No, 29. junija 2005 pa smo s polnimi pljuči zadihali v lastnih prostorih na Dunajski 188 v Ljubljani. Seznanili smo se še z izvajanjem socialnih programov in številnimi pomembnimi mejniki, ki so društvo zaznamovali na vseh področjih. Na koncu poti smo se zahvalili vsem partnerjem, občinam, invalidskim organizacijam, inštitucijam, sponzorjem in donatorjem ter drugim, ki so z nami sodelovali in nas podpirali. Še posebej pa naši krovni organizaciji Zvezi paraplegikov Slovenije. Brez njihove pomoči ne bi dosegli takih uspehov.
Za uspešno štiridesetletno delo so zaslužni tudi posamezniki, ki so s svojim požrtvovalnim delom in odrekanjem pripomogli k razvoju in uspehu društva. Zato smo jim podelili plakete in posebna priznanja.
Plaketo društva so prejeli nekdanji predsedniki društva – Dušan Ambrož, Ivan Pibernik (posmrtno), Dane Kastelic in Gregor Gračner.
Umetniške slike našega slikarja Željka Vertlja so prejeli Pavla Sitar, Draga Lapornik in Jože Globokar.
Grafike našega slikarja Damjana Roglja so prejeli: Cvetka Štirn, Rafko Jurjevčič, Jože Berčon, Edo Planinc, Zlatko Bernašek, Branko Pagon in nekdanji arhitekt Zveze Matjaž Planinc.
Umetniško sliko našega slikarja je prejela Mestna občina Ljubljana, grafiko pa Občina Domžale in Mercator d.d. Predsednici Mirjam Kanalec se je za uspešno vodenje društva zahvalila podpredsednica Mojca Burger.
V praznovanje visokega jubileja smo vključili tudi akcijo zbiranja denarja za nakup novega kombija, ki ga društvo potrebuje za varen prevoz članov. Zato je kot rdeča nit potekala tudi v času slovesnega dogodka. Med prireditvijo smo namreč lahko občudovali nastajanje umetnine našega slikarja Željka Vertlja, ki je član Mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami. Željko je s čopičem v ustih ustvarjal sliko »Potok v zimi« in jo namenil licitaciji. Vertljevo sliko je licitiranju namenila tudi MOL in obe sliki sta bili prodani. Med prireditvijo pa je voditelj Robert Pečnik – Pečo nekaj minut namenil tudi udeležencem, da so »odklenili« svoje mobilne telefone in družno poslali SMS sporočilo na številko 1919 z besedo KOMBI5. To lahko storite tudi vi.
Seveda pa k takemu jubileju sodi tudi kulturno zabavna nota. V slovesnost nas je pospremila harfistka Taja Rijavec, učenka četrtega letnika umetniške gimnazije na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, dogodek je s prebiranjem svojih pesmi popestrila naša pesnica in večkratna nagrajenka Darinka Slanovec, obogatil plesni par kluba Zebra Martina in Roman, v velikem slogu pa navdušila in zaključila Nuša Derenda.
