V podkastu (P)osebno dostopno so ob 3. decembru gostili Nina Batagelja, ki je po skoku v prenizko vodo pred šestnajstimi leti postal tetraplegik. Kot prostovoljni gasilec je že med reševanjem razumel, kaj se dogaja in kolegom dajal navodila, kasneje pa se je moral soočiti z zahtevno in dolgotrajno rehabilitacijo. Najtežji del je bil, pravi, ravno trenutek, ko je nastopil čas, da novico izvedo domači.
Po operaciji in mesecih v bolnišnici je skoraj leto dni preživel na URI Soča. Tam se je učil osnov vsakdana na vozičku – od osebne nege do prilagoditev, ki jih prej ni poznal. Danes poudarja, da se rehabilitacija nikoli ne konča in da človek odgovore pogosto dobiva postopoma, tudi na področjih, ki se o njih nekoč ni govorilo dovolj odkrito.
Danes živi podobno kot njegovi vrstniki: dela, ustvarja, potuje in se ukvarja s stvarmi, ki ga veselijo. Samostojnost mu pomeni veliko, vendar pravi, da ni v tem nič junaškega – ko se ti življenje spremeni, poskusiš narediti največ, kar zmoreš.
Sodeluje tudi pri gasilcih, kjer je skupaj z Gasilsko zvezo Ljubljana pomagal pripraviti posvet o evakuaciji invalidov v primeru nesreč. Opozarja, da na tem področju še vedno primanjkuje jasnih smernic in praktičnih rešitev, predvsem za uporabnike težjih električnih vozičkov, ter da lahko invalidi pri teh vprašanjih sodelujejo kot enakovredni sogovorniki, ne le kot uporabniki sistema.
Ob koncu poudari, da je odnos družbe do invalidov pogosto odsev njihovega odnosa do družbe. Če si znamo prisluhniti in videti človeka, ne le ovire, je lahko življenje za vse nekoliko lažje.
