UTEMELJITEV IZBORA
»Ljudje se od svojih najbližjih sorodnikov in nekaterih opic razlikujemo predvsem po jeziku. Sestavni del učenja govora in jezika je kazanje s kazalcem. Takšno kazanje nam je prirojeno, saj otroci ne glede na to, kje so rojeni, enako kažejo – s kazalcem. Že otrok namreč ve, da je treba pogledati v smeri kazalca in ne ostati na samem prstu. V slovenščini ima kazalec več pomenov: je lahko na uri, na tehtnici, na merilcu hitrosti …
Doma se ljudje ponavadi počutimo sproščeno, umirjeno. Znane so nam stvari, ki nas obdajajo. Uganka je, zakaj kazalec pesnice obvisi v praznem. Je hotela komu kaj pokazati, povedati – morda celo požugati? In je v zadnjem trenutku ugotovila, da je sama doma? Ali pa je kazalec le odražal njen notranji monolog in je v trenutku spoznanja obvisel v praznem? Lahko bi rekli, da je kazalec pokazal na samega sebe, oziroma je – ker ni bilo ničesar, na kar naj bi usmeril pozornost pesnice - ostal sam , le kot kazalec, ki meri na praznino. Praznina, iz katere vse izhaja in se vanjo tudi vse vrača, je neizrekljiva. Noben kazalec ne more pokazati nanjo, niti je katerikoli kazalec ne more izmeriti. Pa vendar, pa vendar…
Haiku je klasična forma, ki je že ob svojem nastanku, v 17. stoletju, upoštevala meje jezika in nezmožnost ubesedenja Absoluta. A po drugi strani temelji haiku tudi na tem, da se vse, kar se godi, zgodi v Absolutu, v Praznini, v Kozmosu …
Kako torej izreči Celoto in hkrati biti v Celoti in zunaj nje? V treh besedah (doma, kazalec, v praznem) je pesnici uspelo artikulirati svoje doživetje, svoje samozavedanje, ki je bilo tako intenzivno, da se je hkrati tudi Vesolje samozavedlo. To je bil Trenutek, ki je prek obmolklega kazalca postal Večnost, ko je tihi kazalec po kazal na Besedo, Tišino … »
Edin Saračević



















