IZLET NA DOLENJSKO

Društvo sedaj že kar nekaj let konec avgusta organizira celodnevne izlete v razne dele naše prelepe Slovenije. Tako je bil sprva 29. avgust načrtovan za obisk Dolenjske, a smo ga zaradi slabe vremenske napovedi prestavili na ponedeljek 4. septembra. Odločitev je bila prava, saj so na prvotni datum nebo prepredale nevihte, na prvi septembrski ponedeljek pa nas je cel dan spremljalo čudovito sončno vreme, a hkrati ne preveč vroče.
Četica treh kombijev je že v jutranjih urah krenila iz zbirnega centra pred nakupovalnim središčem na Rudniku v Ljubljani proti prvemu postanku v Šentrupertu, v Deželi kozolcev, kjer lahko obiskovalci spoznajo vse razsežnosti dediščine kozolcev in se seznanijo z inovativnimi ukrepi Občine Šentrupert na področju ponovnega oživljanja kulture lesa, kar nam je vodička Vesna tudi podrobno predstavila. V muzej je prestavljenih 19 različnih sušilnih naprav, ki izvirajo iz Mirnske doline, le ena je iz okolice Ivančne Gorice. Namen postavitve je prikaz razvoja kozolca v časovnem, prostorskem in socialnem pomenu od preprostih sušil do razvojno bogatih oblik dvojnih kozolcev – toplarjev. Naj omenimo, da imajo v Deželi kozolcev tudi prilagojene invalidske sanitarije, malo težje pa se je z invalidskim vozičkom gibati med kozolci. Obljubili so, da bodo to težavo v bodoče poskušali odpraviti.
Ker je bil dan skrbno načrtovan, smo se morali hitro odpraviti proti naslednji postaji v Mirni peči, poslovili pa smo se tudi od »odposlancev« dolenjskega društva Vinka Ahlina in Marije Okoren, ki sta nas pričakala v Šentrupertu in nam prenesla pozdrave dolenjskih paraplegikov.
Lojze Slak in Tone Pavček sta nedvomno velika dolenjska umetnika, ki sta bistveno zaznamovala slovenski kulturni prostor, zato je bil obisk lepo urejenega in dostopnega muzeja Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka obvezen, čeprav je v muzeju zaenkrat s pisnim in slikovnim gradivom, s predmeti, glasbo in filmi predstavljeno življenje in delo le dolenjskega slavčka. Na sprehodu skozi njegovo življenje od rojstva do smrti začutimo vpliv dolenjske pokrajine, ljudi in ljudske glasbe na njegov glasbeni ustvarjalni opus. Slakovo življenje je bilo prežeto z glasbo. Bil je virtuoz na diatonični harmoniki, pisec skladb in besedil ter ustanovitelj in vodja Ansambla Lojzeta Slaka. Harmonikam, ki so pod njegovimi prsti tako nepozabno zvenele, je dodal »Slakov gumb«, ki ga lahko vidimo na razstavljenih harmonikah. »Moje plošče so moje knjige«, pravi Slak.
Nekaj čez drugo uro smo se vkrcali na Rudolfov splav in z ribje perspektive občudovali lepotico Krko. 200 let stara Primičeva Julija nam je povedala o svojem življenju in ljubezni, orisala Rudolfovo, ki je prvotno ime za Novo mesto, ki izhaja iz nemščine Rudolfswerth, in zapela Slakove pesmi z ostalimi člani splavarske ekipe, ki nas je zabavala na vožnji po okljuku Krke. Tudi naša vesela druščina je ob kozarčku cvička in dolenjski pogači zapela »vštric« z njimi. Seveda smo krstili tudi novega splavarja Feliksa, ki je opravil splavarski izpit ob pomoči botre Mirjam. 
Ogleda Dolenjske ne bi mogli končati brez sprehoda po otoku sredi reke Krke, po zelenih poteh okrog edinega vodnega grada v Sloveniji, grada Otočec. Potem pa smo ob okusni hrani in pijači izmenjevali nepozabne trenutke in vtise preživetega dne, ki ga je za nas organizirala Irena Žibert.
Naša pisana druščina je bila rahlo utrujena , ko se je v večernem zahodu vračala proti Ljubljani, a zadovoljna, ker so preživeli lep dan med dolenjskimi griči, v deželi kozolcev, cvička, reke Krke in zidanic.